Nagovore sem vedno pisala sama. Vprašanje običajno je, koliko so lahko osebni in do katere mere morajo biti protokolarni. Pravzaprav mi protokol ni blizu in zato ga preskočim.

Nagrade in priznanja Izidorja Cankarja

18. maj 2009

Priznala vam bom nekaj, kar se ob takih dnevih ne spodobi. Toda zdi se mi, da brez iskrenosti so vsi pogovori – in nagovori – puhli.
Na prvem predavanju iz zgodovine umetnosti sem se zjokala. Zgodil se mi je dobesedno kulturni šok, porušile so se mi predstave o vzvišenem in nadčasovnem v umetnosti – za katere – odkrito povedano – sploh ne vem od kje sem jih takrat vzela. Najbrž so bile kar dane – tako iz knjig in nekaj malega iz gimnazije.
Namesto tega vzvišenega, smo v veliki predavalnici FF poslušali kdaj je bila kakšna cerkev posvečena, koliko ladij ima in katerega leta je bila prezidana.
Suho in brez konteksta.
Ko se je enkrat demonstratorju po nesreči diapozitiv s Kandinskim obrnil narobe in se je profesor odzval, češ, da je itak vseeno, kako je slika obrnjena, se mi je dobesedno »odtrgalo«.

Dolgo časa, da ne rečem let, je trajalo, da sem se vrnila tja, kjer bi morala biti že na samem začetku: k umetnosti in njeni kontekstualni  vmeščenosti. Dolgo časa, sem se hermetično zaprla pred muzeji in galerijami – vse do nekega slučajnega »razsvetljenstva«, ki  ga na tem mestu vseeno ne bi razlagala, pa čeprav je zgodba intrigantno povezana z  Rembrantovo Nočno stražo.
To pa kar bi iz te zgodbe lahko potegnila je sledeče: bistvo in hkrati čar interpretacije umetnosti (kar ni za enačiti z zgodovino umetnosti!) je njena intrigantnost.

Je možnost, da znotraj umetnosti beremo čas in hkrati posamične zgodbe v njem.
Je možnost, da pletemo, vezemo in tkemo vednosti, ki morajo biti  tako široke in bogate, da se lahko naš poklic  enači z detektivi, detektorji in (psiho)analitiki sveta in duha.

Umetnostni zgodovinarji smo/ste »povečevalci in poveličevalci« časa, stvari in ljudi.
Če imamo širino, ki sega nad štetje ladij in nad letnice rojstev, smo lahko psihoanalitiki dob, apostoli zgodb in tudi polnilci usod, ki jim nihče ne ve odgovora.

Toda za to mora obstajati  bistveni pogoj.
Poleg ljubezni, seveda, ki je absolutno nad vsemi pogoji.
Bistven pogoj ni v pridnosti, natančnosti in doslednosti.
Za umetnostnega zgodovinarja je bistveni pogoj v njegovi odprtosti.

V možnosti, da stopi v časovni stroj, ki pozna kontekst,  da se ne zapre pred vprašanji, ki so mogoče na videz banalna, da vključi vse registre in upošteva okoliščine, ki botrujejo vsakemu premiku čopiča, vsaki teksturi barve, vsaki zgodbi za sliko, vsaki pripovedi za aktom uprizoritve.

In to ni vse. Če umanjka interpretacija, erotičen način podajanja in predajanja drugemu, je lahko vse raziskovanje zaman.
Današnji nagrajenci – vsaj po mojih izkustvih sodeč – to imate. Topimo  se ob vaših podajanjih  (Brejc) in zato priznavamo vaše korake.
Vse to, kar pravim, ne velja zgolj za letošnje nagrajence.
Vse to, kar pravim, velja tudi za današnji dan, ki je razglašen za DAN MUZEJEV. Muzejev ni brez energije, ki jo lahko poda odprta interpretacija preteklosti in sedanjosti. Tudi turizma – o katerem se danes intenzivno govori, ni brez odprtih vrat, ki jih lahko da odprti duh posameznika.

PS: Citat iz Uvod v likovno umetnost – Izidor Cankar