V slabem mesecu od prešernove proslave se še vsak dan najde kdo, ki odmeva na račun prireditve ob podelitvi prešernovih nagrad.Večinoma so komentarji negativni, češ kakšna bebavost je sedaj to, če se na odru obmetavajo s tortami v času, ko je vse več ljudi lačnih. Na facebooku se je ravnokar nekdo spraševal kako so bili ljudje neki tako neumni, da so nas volili, ko pa delamo tako slaboumne zadeve. Ok, skoraj še ni bilo proslave, ki ne bi sprožila razburjanja. Tiste, ki so šle mimo neopazno, so bile pravzaprav še najslabše. Proslava je pač ritual, ki tako ali drugače ziritira, saj gre za čaščenje, namenjeno bogovom.
Toda prav božanskost je bilo tisto, kar so komentatorji letošnje podelitve prešernovih nagrad spregledali.V video predstavitvi nagrajencev prešernovega sklada in obeh velikih nagrad so bili prejemniki inštalirani v panteon – v najbolj idealno in skladno zasnovano arhitekturno stvaritev, ki smrtne popelje v nesmrtnost.
Domislica se mi je zdela fajn (resda je bila povsem spregledana) tudi zato, ker smo se umetnosti poklonili s priznanjem njenega “zlatega reza”, njene možne popolnosti v introvertiranem panteonskem zaprtem prostoru, ki ga zasedajo bogovi – medtem, ko zunaj njega divjajo (pre)živetju nenaklonjene bitke.
Režiser in scenarist sta na drugo stran projekcije, kjer so v nišah panteona domovali nagrajenci – postavila zarezo/vodo in s tem naredila črto med svetom onstran in tostran realnosti. Ta stran realnosti, ki ji pravimo vsakdanje življenje, je bila karikirana s komedijskimi skeči, ki pa sploh niso bili nedolžni. Škofovo in Šugmanovo rezanje torte v pričakovanju slavnostne pojedine (torej, priznanja ustvarjalnega dela) je resda potekala počasneje, kot bi to naredila Stanio & Olio. Je pa nakazala vse to, kar se v zakulisju običajno dogaja – tudi na področju kulture: nevednost, nespoštovanje, pogoltnost, tekmovanje, nasičenost, kljubovanje, preobjedenost, foušija….
Jasno, da je kolač, ki je bil na mizi obeh “služabnikov” predstave, predmet razdiranja in skomin. Toda jasno tudi je, da je torta na koncu vendarle prišla tja, kamor je bila namenjena. In prav lepo je bilo gledati nagrajene ustvarjalce, ki so na koncu spravno sedli za mizo, ki rada spre in redko spravi.
To se pa mnogo bolje bere, kot vidi na televiziji 🙂 Ampak pretiravati ne gre, ker ljudje tega očitno ne prebavljajo preveč dobro. Po mojem bi se bilo večini pametno približati z manj zapletenimi zgodbami, sicer se bo zgodilo, da tega preprosto nihče več ne bo gledal. Večina pač vidi samo površje, za globino pa ji ni mar in tako je tudi videla samo bebavo predstavo v kateri se nekdo dela norca iz njih in njihovega denarja.
jin,
saj pravim, da morata biti prisotna oba vidika: jin & jang
Ne želim biti neprijazen. Vendar pa v razmislek par utrinkov (oz meteoritkov ;):
– Če je bil namen proslave (vrhunskega letnega fokusiranja države na umetnost) predstava za umetnike, torej zadeva namenjena umetnikom, zakaj jo javno predvajati??? Perverzija na račun ljudi in za njihov račun!
Raje bi npr. v dvorano CD ali katero drugo povabili vse zainteresirane umetnike, pa naj sami uživajo v sebi oz. v tistih, ki naj bi bili boljši od njih!?
– Torta in obmetavanje z njo – stokrat prežvečen prizor v psihi in spominu vsakogar, ki je starejši od deset let. V današnjem času nima trohice dimenzij smešnega iz nemih komedij. Kot simbol pa… kje je univerzalnost simbola, če se ljudje zgražajo nad njim, ko naj bi jim bil simpatičen?
Prizor je tudi sicer problematičen za uporabo, če ga moraš najprej razložiti.
– Ne vem koliko je genijev – tudi oz. sploh pa med umetniki – ki bi na prvo žogo dojeli vse želene elemente predstave… Tisti, ki so pripravljali ali potrjevali scenarije bi pa že morali imeti občutek (vsaj iz sveta filma), da tisto kar je nekdo hotel povedati ni enako tistemu kar pove. Če imaš scenarije in jih tuhtaš cele dni ali vsaj več ur,… razmišljaš o povezavah in jih reflektiraš… ali pa če imaš vsaj njihov komentar… si seveda posvečen in veš več od gledalca, ki si zadevo ogleda v par minutah… (dvomim, da še v ponovitvi).
Vsaj malo razumevanja bi pa bilo potrebno do “plebejskega” TV občinstva.
Razen če je bil namen pokazati kako bebava je večina, za razliko od umetniške srenje.
Če je tisti, ki pripravlja proslavo tega ne razume je amater ali pa profesionalec, ki prodaja neznanje.
– Panteon, scenska simbolika, hermetičnosti in odmaknjenosti, nedotakljivih bogov… Večkratno zaprto – večkratno zgrešeno! Simbol izrojenosti sodobne umetnosti? Simbol samo-sebi-namenjenosti? Osamosvojitve in izločitve iz družbe?
Ali to posledično pomeni, da morajo slovenci kot raja, narod recipročno izločiti umetnost? In zakaj bi takšno umetnost potem bilo potrebno financirati?
Ali pa naj financiramo umetnike, ki se grebejo, si lažejo, spletkarijo, se prerivajo – nekateri za kruh, drugi za tortice, torte z ministrstva?
Kateri del od te prikazane z vodo ločene dualnosti?
Aha… in zakaj???
No, hm… takšna bi lahko bila ekstrapolacija razmišljanj na osnovi simbolike, ki ste jo predstavili…
…ki kot, da hoče podkrepiti, na žalost tudi v zavesti ljudi, že kar ustaljen pomen (simbol? mitologijo??) naše nove (umetne) umetnosti!
Pa lep pozdrav in na vedrejše čase!
Spustila sva se na hrapava tla interpretacije, ki je – logično – subjektivne narave. Rituali pač k temu kličejo. V kolikor ne bi obstajali različni pogledi, bi bilo vse skupaj enoznačno in neizzivalno. Pa ne govorim le o proslavi, ki je v tem kontekstu manj pomembna. Govorim o umetnosti nasploh, saj jo mnogokrat utemeljuje prav interpretacija. Ne le utemeljuje, temveč tudi utrjuje – kar še posebej drži za staro in novo zavezo.