V Drami se je ravnokar končala Ajshilova Oresteja. Nekaj malega smo še poklepetali in po peturnem komadu previdno zbirali vtise. Strašno me je vznemirjalo kako jo bo Lorenci izpeljal. S hvaležnostjo “ex” Janezu Pipanu, ki jo je uvrstil v program (sam pravi, da je izjemno užival v Berlinu v ensjturni Oresteji!) in s hvaležnostjo Marku Marinčiču, ki je poskrbel za izjemen preod….sem v bistvu vseh pet ur ždela v zasedi, kako bo ljubljanska Oresteja priskrbela odgovor na to, kako se je rodila demokracija.

Zgodba je seveda večna. Kaj pa niso ti Grki naredili, kar ne bi bilo zabetonirano v večnosti?

Če na pregrešen in grob način obnovim zgodbo: Klitajmestra, žena argoškega kralja Agamemnona, ubije moža, ker je le ta v trojanski vojni žrtvoval njuno hčer Ifigenijo in ker se je med Agamemnovo odsotnostjo spetljala z Ajgistom. Orest, Agamemnov in Klitajmenstrin sin, mašuje očeta tako, da ubije mater in njenega ljubimca, Ajgista, ker mu tako “naročil”  Apolon. Maščevanje kaznujejo boginje teme Erinije, ki Oresta preganjajo in mu naložijo občutek krivde. Tako smo vrženi v zločin in kazen, ki sploh ne domuje v meču, s katerim kosi Orest, temveč v usodi, kjer en zločin pogojuje drugega.

“Mrtvi ubijajo žive”, je ključna mantra, ki jo izreče Tantal – mrtvi prapraded Oresta (in že spet virtuozni  Igor Samobor). Ampak, ker uboji producirajo vest in kazen, se Orest – vzpodbujen s temačnimi silami vesti – sprašuje vse do zadnje instance, ki jo uteleša boginja Atena.

In tu smo pri tisti točki, ki je Pasolinija (pa ne le njega), ko je posnel izjemen dokumentarec o tem, kako naj bi posnel celovečerec o Orestu, pripeljala do trditve, da je Ajshilova Oresteja prelomna točka, kjer lahko rečemo, da se je rodila demokracija.

Torej, Orest se – potem ko blodi od templja do templja in išče odgovor na to, ali je kriv za svoje dejanje, ali ne – znajde pred Ateno. Boginja naj bi opredelila njegovo ravnanje, ki je zanj seveda travmatična točka njegovega bivanja in tudi porekla tega sveta. 

Sodnica Atena je v frki. Pravi, da vprašanju ni kos. Jasno, bogovi ne morejo soditi bogovom. Lahko pa bi. A se odloči, da ne bo. In  odstopi vprašanje ljudstvu.

Ko božanstvo preda sodbo smrtnikom pomeni, da se odpove svoji oblasti. In tu je ključno presečišče ( v predstavi sicer premalo eksponirano), ki  je motiviralo mojo budnost v teh peturnih teatrskih trudih.

Že, že, Atena se reši odločanja in odstopi rešitev sodnikom iz mesa in krvi. A ti odločijo fifti-fifti. Je kriv, a hkrati ni. Mater je ubil z razlogom, saj je ubila moža oziroma očeta. A hkrati je oče žrtvoval hčer. A mati je v trebuhu nosila sina. Toda oče jo je pustil samo. A ona je želela oblast. Itd.,itd…

Je lahko sodba brez dvoma? Je lahko odločitev brez rezerve? Je lahko odgovor sploh končen?

Ni.

Zato je že spet na Bogu in boginji, da ima zadnjo besedo. Presekala je fifti-fifti s kocko, ki jo je na koncu vrgla sama. Oresta je oprostila. V bodoče, bo sodbe izrekalo ljudstvo.

Tako je to z demokracijo. Izreki so lahko last  demosa, a nad njimi ostaja pra-sodba, ki je last pra-pravil sveta. Bog nima z njimi nič, imamo pa sami (pre)več z bogom.

Sedela sem s predsednikom Turkom, ki je – btw – zadel v smiselno vprašanje: kdo je prvi potegnil meč? Meč, ki  rojeva vse ostale reze?

Dober teden je za mano. V slovenskem gledališču v Trstu sem videla predstavo Sama Strelca, ki je razvil zgodbo Fulvia Tomizze o mladoporočencij iz ulice Rossetti.

Tudi prejšnji teden ni bil slab. Na Viču sem  v družbi treh ali petih – mogoče sem v temi spregledala še koga – videla Kozoletov film Za vedno. Malo sem pogrešala casavetovskega prijema – a vseeno je bilo v redu.

Eden od redkih, ki zaide na strani tega bloga, je zadnjič komentiral, da bi rad kaj bral o ministrovanju. Tudi tokrat ga (vas) nisem zadovoljila, ker je ministrska celodnevka – od jutranje do večerne teme (in še čez) – na drugačen način teatrska (in filmska) kot so predstave, ki jih za nas delajo drugi.