Odprta vrata ministrstva za kulturo

Odpiranje vrat kulturnih institucij na 3. december, rojstni dan Franceta Prešerna, je vse od leta 2000 uspešen način povečevanja pretočnosti in dostopnosti kulture. Gledališča vsako leto bolj pokajo od obiska, v muzejih se drenja vse več ljudi, knjižnice izumljajo prijazne  nagovore obiskovalcev, otroci pa sprejemajo kulturne hrame kot igrive in simpatične domove.

Po dobrem tednu bivanja na ministrstvu za kulturo mi je bilo povsem jasno, da je prav naša hiša potrebna prepiha.

Zato v sredo, 3 decembra ob 16.30  odpiramo vrata ministrstva – ne le za uporabnike, prijatelje in ministrske kolege ter kolegice, temveč tudi za pretakanje rok in besed med sodelavci.

Odpiranje vrat pomeni tudi simbolno polaganje dialoga kot temeljnega kamna. To, da mora biti dialog  vgrajen v same temelje kulturne politike, mi ni bilo jasno že včeraj – po nekaj dnevih ministrske izkušnje – mi je več kot jasno tudi danes.

V kolikor pridete v sredo, 3. decembra na Maistrovo 10, ob 16.30 prisluhnete Galu, galeristom ter Vladu Kreslinu, posrebate vročo čakolado in čaj ter čebljate…. si brez strahov stisnemo roke.

Zadnji kader Vilka Filača

Vilko je bil nasmeh. Ko je govoril ali bil tiho – ne glede na temo in okolje – je bil njegov izraz preprosto srečen. Jasno, da  ob tej toplini nisi mogel mimo njega brez objema. In jasno, da se je ob tej toplini razlezel optimizem tudi na tebe.

Kljub mrazu, kljub poslavljanju in kljub odhajanju,  je bil pravzaprav topel tudi njegov zadnji tuzemski dan.  Pozdravne  besede Stojana Pelka so rezale, a hkrati povezovale. Pogled Emira Kusturice je bil sklonjen, a hkrati še nikoli tako velikodušen.  Prisotnost  Adimirja Kenovića je bila trdna in častna. Brez vsakega cerimonjala in v tišini se je med množico prijateljev, snemalcev in filmarjev skril  igralec in bosansko-hercegovski minister za kulturo  Emir Hadžihafizbegović. Andrija Zafranović in drugi sopotniki so bili danes kot velika družina. 

Smrt združuje. Smrt nezavedno sili v življenjske obračune.  Smrt sešteva in odšteva naše korake. Smrt nas tehta:  tehta tistega v odhajanju in ravno tako  tudi tistega, ki ostaja.

Prešla bom na haiku

Nisem bila na filmskem festivalu, nisem bila v Drami, nisem šla na Kras, nisem uredila arhiva, nisem šla na čvek na kavo, nisem skuhala kosila….in nisem obiskala spletne strani…..sicer itak preveč tumbam in premalo štrikam.

Bom prešla na haiku.

Hvala vsem, ki ste mi zaželeli vse doboro na ministrstvu!