Danes v Narodni galeriji in v TR3, včeraj v Pilonovi galeriji, enkrat jeseni v Moderni. Ko bo prenovljena.
Spoznala Mušičevo  potomko. Krasna ženska.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Tako je enkrat dejal Zoran Mušič, ko  je za nazaj vrednotil svoje delo. Govoril je o čiščenju pogledov, o brisanju nepomembnega in o ohranjanju bistvenega, torej tistega, kar je v tebi – tistega, kar nosiš v sebi.
To  umikanje redundantnega – tistega kar megli bistvo – je skoraj tako lepo kot sam Mušič, opisal  Veno Pilon.
V knjigi »Na robu«  ob  nekem pariškem srečanju utemeljuje  razvoj Mušičevega slikarstva:
»V prvi fazi je slikal dalmatinske pejsaže z jezdeci in sončniki nad glavo, konjički so bili z obeh strani obremenjeni s težkimi, slikovitimi tovori. Kmalu je izpod sončnika odbil glavo jezdecu, ki je še vedno strmel zasanjan v pokrajino,…nato je zbil jezdeca s konja, v tretji fazi pa je spodil še konja in spremenil pokrajino v abstraktno barvno ploskev, tako da so ostali na zemlji samo kupi slikovitih tovorov, ki jih je prekladal po platnu kakor kepe sena na polju.«
Mušič se je ob tem menda le blagohotno smehljal, ugovarjal pa mu ni.

»Potreben je čas, da pride ven tisto, kar nosiš v sebi!«
»Potreben je čas, da očistiš stvari, ki so odveč!«

Čas očiščevanja je nujno in hkrati tudi čas učenja. In Mušičevo bivanje v Španiji je bilo nedvomno intenzivno spoznavanje drugih in sebe. Šel je tja ne zaradi Goye, pravi, temveč zato, da bi videl od kod izvira Manet, preden bi videl Maneta. Stal bi cel dan pred Valesquezom, ne da bi se odmaknil, piše. Kaj je večje darilo za mladega fanta, ki mu Zagreb in  Ljubljana nista dovolj?
Čeprav je bil v Španiji le tri mesece, je prinesel s seboj dela za celo leto, zraven pa je še polnil s članki časopis Slovenec. Bogat postdiplomski, torej. Tam je utrjeval vzporednice med kraško, dalmatinsko in toplo špansko krajino, si potisnil  Goyo v podzavest, – a njegovo temno obdobje dejansko razumel – sprejel po Dachaau, kopiral Oblečeno Majo in se prepričal, da so las Meninnas ena od zadnjih končnih slik evropskega slikarstva – kar je posredno izrazil v kasnejših svojih Dvojnih portretih.
Fascinirale so ga bikoborbe in vez med Zupanovim Menuetom za kitaro je tudi Mušičev spomin. Delal je raje zase, tudi na prostem, kot da bi kopiral brez svobode, kot pravi v pismih Sedeju.

Več galerij je te dni, sploh pa danes, posvečenih stoletnici rojstva enega najbolj znanih in cenjenih umetnikov, Zoranu Mušiču. Narodna Galerija, ki je v najbolj kriznih časih štipendirala mladega Mušiča in ga poslala v svet – tudi v Španijo, utrjuje danes to vez s poglobljeno in urejeno predstavitvijo njegovega španskega obdobja. Kraljuje ji  Kastiljska krajina, ki je v tej hiši že več kot 70 let.