Vilko je bil nasmeh. Ko je govoril ali bil tiho – ne glede na temo in okolje – je bil njegov izraz preprosto srečen. Jasno, da  ob tej toplini nisi mogel mimo njega brez objema. In jasno, da se je ob tej toplini razlezel optimizem tudi na tebe.

Kljub mrazu, kljub poslavljanju in kljub odhajanju,  je bil pravzaprav topel tudi njegov zadnji tuzemski dan.  Pozdravne  besede Stojana Pelka so rezale, a hkrati povezovale. Pogled Emira Kusturice je bil sklonjen, a hkrati še nikoli tako velikodušen.  Prisotnost  Adimirja Kenovića je bila trdna in častna. Brez vsakega cerimonjala in v tišini se je med množico prijateljev, snemalcev in filmarjev skril  igralec in bosansko-hercegovski minister za kulturo  Emir Hadžihafizbegović. Andrija Zafranović in drugi sopotniki so bili danes kot velika družina. 

Smrt združuje. Smrt nezavedno sili v življenjske obračune.  Smrt sešteva in odšteva naše korake. Smrt nas tehta:  tehta tistega v odhajanju in ravno tako  tudi tistega, ki ostaja.