Mogoče bi bil že čas za ozemljitev in spozabo nad perfekcionizmi, da ne rečem celo ideali, ki me ponavadi zavrtinčijo v  zavzeto delo. No, brez tega vrtinčenja itak ni zanimivo. Toda ni nujno, da je potem zanimiv tudi konec. 

Mogoče bo kdo rekel, da so programski dokumenti itak sami sebi namen, ki jih potem življenje udejani čisto po svoje. A vendarle smo Zaresni kulturniki in Zaresni medijci kovali naš program skoraj čez celo leto; zame počitnic itak ni bilo – no, ja sploh ne prvič – in ponovno se je delalo kot za magisterijsko parafo. Piliš, misliš, iščeš, kombiniraš, brišeš, kukaš čez plot, projeciraš svet v dom…skratka tuhtaš, kaj je v tej danosti lahko v prihodnosti boljše. Resda prebere potem malokdo, še kolegom je večinoma odveč, toda sam si na koncu vendarle nekako spravljen s stvarmi, ki polnijo tvojo danost.

Ko je prišel predlog koalicijske pogodbe na mizo, je nastala seveda frka. Kako dopolniti ponujeni obči tekst (o kulturi brez katere mi živeti ni), z vsemi idejami, ki so polnile Zaresova  kilometrska  videnja na področju svobodnih prostorov kulture in avtonomnih medijev?  

Napisati osntek tega dela pogodbe na novo, ali ga dopolnjevati? Slabih deset odstotkov volilnega izplena naroči, da je bolje dopolnjevati. Toda kaj je bolj pomembno od pomembnega? Čemu se odpovedati in do kje izvati?

Selekcija selekcije obsežnih Zaresnih želja in videnj je groba. Na koncu izpadejo umetniške davčne izjeme, tax shelter, širitve študija umetniških poklicev, samoomejevanje države pri presojanju estetik, samoregulacija javnega sektirja, urbana kultura, nov zakon o filmu, vrnitev DDV od knjige knjigi, zaščita novodobne arhitekture, vrnitev odtujenih umetnin itd. – ostane pa nepotrebna in edina konkretna rešitev osnutka, da se ukine članarina v vseh splošnoizobraževalnih knjižnicah, ki so jo itak oproščeni številni obiskovalci – oziroma tisti, ki jo plačujejo, ne ravno bankrotirajo.  A osnutek se po drugi strani tudi nadgradi, kar je dobro – še posebej za medije in za sedanjo inertnost javnega sektorja.

No ja, dinamika čiščenja in tudi bogatenja teksta je bila povedna.

Kakorkoli že, tekst je v svoji splošni deklarativnosti še vedno tako širok, da ga bo lahko tisti, ki ga bo znal in želel v praksi interpretirati, lahko zapeljal tudi tja, kjer se da premakniti več, kot na prvi pogled izgleda.

Če bo pač hotel in znal.