Ni bilo čisto tako, kot piše spodaj o mojem blogu. Namreč, da  bom na drugi jesenski dan v kinu.

Po volitvah ne morem kar tako v kar nek xy kino. Šparam se namreč za novo odprta vrata mestnega kina  Dvor. Ponovno odprtje tega Kinodvora je zame na nek  način  dodatni simbolni rez, ki se je zgodil z nedeljskimi volitvami. Odplaknilo se bo eno mračno poglavje, ki je ubilo pozitivni in težko vzpostavljeni naboj  tega art kino centra.

Saj se spomnite, kako nas je direktor Kinoteke letos aprila skorajda vrgel na finto, da gre za  prvo aprilsko šalo, ne pa za stvarno zaprtje kina. Niti pod razno nisem verjela novici, da je tip šel in brez slehernega pojasnila zaklenil vrata kina, pustil ljudi pred vrati napovedane projekcije, odnesel neznano kam stvari in izginil. Kot, da bi šlo za njegovo stanovanje, ne pa za javno lastnino!

Pa se grem tja prepričati sama – misleč, da me farbajo. Kje pa! Vrata so bila zaklenjena, v izložbi se je napovedoval film Naš vsakdanji kruh Nikolausa Geyrhalterja, ki smo si ga Zaresniki in Zaresnice enkrat družno ogledali, pred vrati pa so čakali ljudje, da bi šli v kino. Ampak ljudje – s kulturniško sceno vred – so vzdržljivi, potrpežljivi in tudi  tolerantni. Niso pretirano znoreli nad tem samovoljnim posilstvom in so polagoma kupili neko za lase privlečeno zgodbo o neurejenih pogodbah (halo? Zakaj pa jih direktor ni uredil?), kazali s prstom na Ljubljano in počasi pozabili.

Mi, ki smo nekoč pomagali vzpostavljati Kinodvor tudi tako, da smo prispevali donacijo za stole v kinodvorani, pa naj bi bili srečni, da jih direktor ni razmontiral in odnesel v svoj brlog! Itak smo bili že ob »nakupu« stolov označeni za »prestižne ritke«, ki so poskrbele za komodno parkiranje. Pa čeprav je šlo takrat za stimulativen primer javno-zasebnega partnerskega graditeljstva, z dobrim vzgledom iz srajevskega filmskega festivala, ko je cel svet, s Hollywoodom vred, zbiral denar za  stole sredi razrušenega Sarajeva. Nenabildanemu filmu zvesta imena še danes redno in radovoljno prihajajo na ta festival.

Skratka, jutri se grem dvoriti kinu v Kinodvor, čeprav sem bila z veseljem v kinu  že včeraj. Kar doma.

Brskam jaz nekaj po računalniku, pridno izogibajoč se vstopu na facebook, ki ga ne maram kaj preveč, ko mi iz ambientalno prižgane televizije v sosednji sobi zapluje v uho znan komad, za katerega mi je takoj jasno, da je lahko le Zbigniew Preisner. Če je uho Preisnerjevo, potem je nujno slika Krzysztofa Kieslowskega, si rečem.

In bilo je zares tako. Edini film iz njegove serije Desetih zapovedi, ki ga še nisem videla. RTV je takoj dobila moje odpustke.

Vam še nisem povedala, da je Krzysztof Kieslowski moj naj režiser? Ljubim ga. Ker se ne nikoli izčrpa in ker mi vsakič podtakne nova vprašanja. V sliki in v besedi. V barvi in zvoku. V veri in v svobodi.

Enkrat drugič o tem, zakaj mi je bil drag tudi kot oseba. Asketska…tiha… brutalna do praznih…polna do enigmatičnih. Njegova prezgodnja smrt – kmalu za Rdečo, zadnjim poglavjem iz serije Liberté, égalité, fraternite– me je za dolgo izpraznila filmsko polje.

Dragi moji!

Na drugi jesenski dan bi morala reči hvala vsem tistim, ki ste mi na volitvah zaupali. To vam rečem šele danes, ko je vaša izbira tudi uradno nedvoumna.

Na meni je, da vam v prihodnje ne dopustim, da bi podvomili v vašo nedeljsko odločitev!