Danes je bil en tak mračen dan. Telefoni znancev so »potrkavali« kot cerkveni zvonovi, češ, da v mojem in njihovem okraju nikjer ne visim, in da je skrajni čas, da volivcem skuham kakšen golaž.
Da imajo v Kosezah, Podutiku, Dravljah in sploh v zgornji Šiški dost jumbo fantov rdeče, modre in še kakšne barve in naj se že neham hecat s to svojo odsotnostjo.
»A niso bolj potrebne denarja odkrite strehe po ptujskem, kot stene z mojo sliko po ljubljanskem?« sem se vadila, a hkrati ne čisto verjela, da nimajo prav.

Ne več povsem mirna, sem nadaljevala s slikanjem zvonikov cerkva in opuščenih fabriških stolpičev v mojem volilnem okolišu. Že dlje časa iščem prave poglede in primerne povečave, da bi jih zbrala v foto-album in ga v četrtek, 18. septembra predstavila javnosti, kamor sem povabila tudi Spomenko Hribar.

S fotoaparatom iščem prostore razlik, detajlov in blow-upov predmestnega prostora. Opažam, da je to okolje prepolno anahronizmov, značilnih za vas, ki se bolj ali manj organsko spreminja v spalno, industrijsko in trgovsko naselje.
V kader mi padajo kozolci, ki jih v drugem planu dopolnjuje novodobna arhitektura.
Naletim na krave, za katerimi se odpira “hajtek” naselje.
Kristusovo razpelo odkriva za seboj čebelnjakast spalni blok.
Cerkveni zvonik se spaja s pokvečenimi strehami.

Med fotografiranjem se mi dogajajo presenečenja. Danes – med tistimi, zgoraj omenjenimi pritrkavanji telefonov – srečam prav prijetnega duhovnika v Draveljski cerkvi. Primorec – seveda, prav nič vsiljiv a ne pretirano zadržan, načitan. Dobim njegovo knjigo. Beseda, dve, fajn.
Uf, težje je bilo zadnjič v Litostroju. Jaz prav veselo škljocam, sonce pa to…, sploh pa mir…, pa še rampa je bila odprta. Pa pride varnostnik, tak ves nobel, s prav finimi sončnimi očali, sem ga takoj pogruntala, da ima čas in veselje na delu.
»Kaj pa je tukaj zanimivega, za vas, gospa….zakaj vi to tukaj slikate, a bi kakšen dokument…« pa smo bili tam.
Ne bo šlo to na en, dva tri, si rečem in me že zvija pogled na uro.

Kajti on lepo z mojo osebno v kučico in traja in traja…Ko pa pride v taki drži, kot bi jo morda želeli imeli kriminalisti ob preiskavi finskih poslov, vidim, da bo moj plan za tisti dan šel po logiki prevrnjenih domin.
»Bova kar počakala direktorja«, sporoči skrbna vestalka litostrojskih hal, ki se jih seveda spominjam le iz arhivskih filmov, ko se je po njihovem skeletu sprehajal še maršal Tito.

Direktor se pripelje z aktovko, papirji letijo od njega, več kot prestrašen je možakar, ker misli, da sem novinarka, ki že spet ničesar ne razume. Odkrije mi žalostno zgodbo moči kapitala – teren ni kar tako danes v Ljubljani – in prav je, da mi je fotka prinesla pogled, ki tiči za njo.

Ja, kje sem začela? Z mojimi volilnimi plakati, ki jih nikjer ni in prijatelji, ki pravijo, da brez podobe ni zmage.
Jaz pa podobe delam, sama pa podobe nočem.
Res nočem?
Ker nisem prepričana, se grem iskat. In se ne najdem. Iz smetnjakov in kant, stebrov in dreves, jumbotov in city lučk visi kapital, in vsi kot je treba oziroma večinoma kot ni treba.

Sem kar šla domov in se obesila na ta splet. Še prej prečekirala fotke in si rekla, da niso slabe.
Golaž sem skenslala, sem pa zato spekla kruh. Jutri ga nesem na pokušino.