Ta mandat se je začel z napovedjo vojne medijem.
Nadaljeval se je z vojno z mediji in za medije. In končal se bo v najbolj umazani bitki na račun medijev.

Drži, kar je nekoč dejal republikanski senator Tom Coburn v komentarju o razlogih za poraz republikancev na volitvah: “Eden največjih paradoksov politike je ta, da je vladanje z namenom ohranitve moči gotov garant njene izgube!”

Danes Janez Janša ne zmore razumeti Fincev, ko mu sporočajo, da spoštujejo svobodo medijev in da se vlada ne bo nikoli vpletala v njihovo delo.
Kako naj bi razumel, če to ni v njegovi krvi? Zanj so bili mediji vedno – ne le tokrat – zarotniki proti lastni državi.
Naročilo finski televiziji, da naj objavlja popravke, nasprotno mnenji in drugačna dejstva in da naj kar posname nadaljevanko – Patria drugi del – je v luči vladnega dojemanja medijev seveda skrajno sramotno. Kiks. Zmota. Žalitev. Kot, da smo pozabili svoj evropski status in da se vedno na novo vračamo v preteklost, kjer so bile cenzurne in politkomisarske komisije logična realnost.

»Preganjanje Romov kvari podobo Slovenije, Preselitev romske družine sproža vprašanje človekovih pravic …«je pisalo na prvih straneh New York Timesa, Herald Tribune in Le Monda. Bilo je v času, ko romska družina ni mogla več ostati na svoji zemlji in ko se je premier jezil na medije, češ, da posvečajo romskemu problemu preveč pozornosti.

Na moje, takrat postavljeno poslansko vprašanje glede internacionalizacije dogodkov in dejstva, da so državljani začeli pravico jemati v svoje roke, je Janez Janša javno odgovoril, da so članke v tujih medijih pisali slovenski novinarji.
Dejal je: “Kar se tiče teh vesti, ki ste jih brali, veste, je tako, kar nekaj poročevalcev ali dopisnikov tujih tiskovnih agencij hkrati novinarjev slovenskih medijev ….in te vesti, ki jih objavljajo tuje agencije o tem dogodku, so napisane najprej v slovenščini in potem gredo takšne v svet” (22.redna seja DZ, 20.11.2006)

Članek Hounding of Gypsies Contradicts Slovenia s Image v New York Timesu je podpisal novinar z imenom in preimkom (Nicholas Wood), za katerega bi težko trdili, da je bodisi poročevalec, bodisi dopisnik tujih agencij in hkrati novinar slovenskih medijev.
Spomnim se, da je časopis Dnevnik naslovil vprašanje na uredništvo tujega osumljenega časopisa kaj je sedaj z njihovimi v Sloveniji napisanimi članki. Povsem so znoreli, kako lahko pride komu kaj takega sploh na pamet … in ponovili zlato pravilo o svobodi medijev.

Tudi minister Rupel je rad postavil pod vprašaj verodostojnost dela slovenskih in tujih novinarjev. Tako je pisanje ugledne revije The Economist označil za smešno in neverodostojno.

Kdo torej pljuva po starih časih, ko so bile besede preštete, misli pa ukročene? Tisti, ki se v njih najbolje znajde in jih ne more zapustiti.